Slovensko English
  • Queen Mary, čas vožnje UK-USA 4 dni in 20 ur
  • Vrnili smo se...
  • San FranCISCO
  • Da Vinci robot
  • Plakat spomina na USA Trip 2011 smo predali namenu! Hvala vsem za podporo!

Pogled nazaj z mislijo za naprej

Človek zelo težko opiše dogodke, ki so trajali več kot en mesec, hkrati pa se mu zdi, da so potekali dva tedna. V mesecu polnem novih spoznanj, izzivov, prijateljstev, krajev in občutkov  je užitek opisati vtise in se obenem spominjati doživetega. Po več mesečnih pripravah in neštetih sestankih smo prvega marca končno dočakali težko pričakovano ekskurzijo.  Intuziazem in neučakanost se je kazala v tem, da smo si pred odhodom ogledali prvo podjetje, in sicer Regionalni center RTV Koper – Capodistria. 

Prvega marca ob 6h zjutraj je bila v Sloveniji še vedno zima, mi pa smo že leteli proti München-u, ki je bil naša odskočna deska proti Združenim državam Amerike. Brez manjših zapletov pri vseh mogočih stvareh seveda ni šlo: pomanjkanje ESTA številka za vstop v ZDA, težave s potnimi listi (0 ni enako kot O), Mojca je letela z drugim letalom, zaplemba sendvičev na letališču itd., a smo se sprijaznili, da je to očitno potrebni davek za vstop v »obljubljeno deželo«.

Prvi teden smo preživeli v okolici drugega največjega mesta v ZDA - Los Angelesa. Ta teden smo izkoristili za »soft start« in da smo se privadili na navade in razvade Američanov. V tej mega-vele-metropoli se najde res vse mogoče. Najprej nas je presenetilo ogromno število avtomobilov, razdalje med posameznimi zanimivimi točkami, relativna čistost mesta, delež Mehičanov in seveda »Baywatch« plaža. Mesto v katerem se nahaja Hollywood, je idealen kraj za snemanje, saj je več kot 10 mesecev na leto sončno in toplo vreme, tako da res ni nič nenavadnega, da imajo vse filmske hiše tam svoje prostore.

Ogledali smo si štiri univerze (UCLA, Stanford, Berkley in University of Miami). Vse univerze imajo za skupni imenovalec urejene, velike kampuse in sodelovanje z industrijo. Pri nekaterih smo si ogledali tudi posamezne laboratorije. Če bi moral opisati vsako univerzo z eno povedjo bi opisal na sledeči način: UCLA me je še najbolj spominjala na Univerzo v Ljubljani, le da so študentje različnih smeri bolj povezani med seboj in da je naša šolnina minimalna v primerjavi z njihovo. Stanford je prava »money maker« univerza  z najboljšimi študenti na svetu. Berkley je univerza, ki je še posebej prijazna do športnikov in se trudi konkurirati  Stanfordu. University of Miami ima zdaleč najbolj sproščeno vzdušje, ki smo ga začutili v kampusu(najbrž zaradi obmorske klime). Sodelovanje med industrijo in univerzami pa je odlično. Univerza raziskuje in rezultate implicira v raznorazne produkte, po drugi strani pa industrija zastavlja izzive univerzam, ki jih te rešujejo. Pretok študentov iz fakultete v industrijo je naravnost osupljiv.

Utrip v podjetjih je nekoliko drugačen kot v Evropi. Velika razlika se opazi v načinu strategije, načinu dela, opremljenosti pisarn, odnosu in pristopu do problemov med velikimi korporacijami (IBM) in majhnimi start-upi (SkyGrid). So pa tudi vmesne možnosti (Intiutive Surgical), kjer se zaradi manjšega med sabo vsi poznajo, hitreje ustvarjajo ideje in hkrati delajo poteze kot velike multinacionalke.  V vsakem podjetju so nas sprejeli s pristopom na vrhunski ravni – videlo se je, da nihče ne želi pustiti slabega vtisa. Več kot smo spraševali, z večjim veseljem so odgovarjali na zastavljena vprašanja.  Opazili smo, da jim res ni bilo vseeno, da je devet študentov zbralo pogum in prišlo iz daljne in majhne evropske države po imenu »Slovenija, da bi jih obiskalo. Na podjetjih dajejo ogromno poudarka na »timskem duhu« in pri iskanju službe je bolj kot diploma pomembno kaj veš in koliko dobička lahko prineseš podjetju.  Vsako podjetje nam je ponudilo tudi poletne internshipe, tako da moramo zbrati le pogum in odditi. Povprečna bruto plača mladega inženirja znaša približno 60.000$ na leto.

Točka, ki bi se je rad dotaknil je tudi javni prevoz. V Ameriki skoraj nihče ne hodi peš – razumljivo, saj smo imeli tudi mi najbližjo trgovino vedno vsaj dva kilometra stran od motela. Skoraj vsi avtomobili imajo avtomatske menjalnike, veliko kubaturo motorja in tečejo na bencin. Zanimivo je tudi to, da je v Ameriki dizelsko gorivo dražje od neosvinčenega (imajo pa 87, 91 in 95 oktanskega). Avtoceste segajo vse do velikosti osempasovnic in ne glede na uro so vedno polne. Na srečo imajo tudi t. i. »car pool«, kjer lahko avtomobili, ki imajo več kot dva človeka v avtu, vozijo po posebnem pasu.

Na Floridi so cestnine (relativno) poceni in tudi »car pooli« so plačljivi. Osupljivi so tudi labirinti mostov, ki prečkajo avtoceste. Javni prevoz (vsaj tisti, ki smo ga imeli priložnost izkusiti) nas je razočaral - tramvaji so  v  uporabi samo v strogem centru, podzemne železnice so redkost in kar ti še ostane je avtobus. Avtobusi so netočni, (pre)močno klimatizirani, počasni in posamezna linija avtobusa je po mestu lahko dolga tudi osemdeset klimetrov. Posameznik (razen če nima druge izbire) si res ne želi premikati se po mestu z javnim prevozom. Vsa Evropa strmi k »eko« energiji, zmanjšanju odpadkov in osnaževanju -  v ZDA pa izgleda, kot da počnejo vse prej kot to.

Stvari,  ulice, lokali, trgovine in vsa okolico, ki jo vidite v filmih je resnična. Moramo priznati, da bomo imeli kar nekoliko drugačen pogled na filme in serije, ki se vrtijo po televizji. Američani so večinoma odprti ljudje. So prijazni in zelo veseli, če lahko pomagajo Evropejcu, ki dobro govori angleško. Dobili smo občutek, da jim je prav hudo, če ti ne morejo oz. ne znajo pomagati. Američani niso vsiljivi in so med najboljšimi na svetu (po našem mnenju) v marketingu in predstavitvah, prodajanju ter v potrošništvu. Ne zdijo se »filmsko« neumni, je pa njihovo splošno znanje precej omejeno na to, kar se dogaja v ZDA. Tudi za policijo, s katero smo imeli v Phoenixu opravka vse pohvale – obnašajo se, kot da jim je v čast pomagati, saj tudi sami nebi vedeli, na koga se obrniti v podobni situaciji v tujini. Ko smo se sprahjali po ulici smo se počutili varne. Je pa res, da je bilo v nekaterih trgovinah opozorilo »prepovedano vstopati z orožjem«.

Po kratkem premisleku lahko rečemo, da je za nami nepozabna življenska izkušnja, ki bo vedno predstavljala pomembno točko med našimi referencami. Vsekakor se bomo na svoji karierni poti opirali na znanje  pridobljeno na tej strokovni ekskurziji, Slovenija je pa vendarle naša ljuba zelena dežela, ki nam je ZDA ne more nadomestiti.

Veseli bomo kakršnihkoli vprašanj in komentarjev v zvezi z ekskurzijo, sedaj pa gremo že novim izzivom naproti.

© november 2010, Društvo študentov računalništva in elektrotehnike - elektrošok, produkcija: Elektrošok | izvedba: Damjan Cvetan